JNA 35, 23273 Novo Miloševo, Srbija, 023/783-155, banatskikulturnicentar@gmail.com

Радован Влахович: МЕЖДУ МНОЮ И ТОБОЮ, ГОСПОДИ!

56. str., broš. povez, 13x20cm, 2014. god.
Радован Влаховић: ИЗМЕЂ' МЕНЕ, А И ТЕБЕ, ГОСПОДЕ
Перевод: Татьяна Вуйич/ Превод: Татјана Вујић



Первое, что я поняла, перечитывая строку за строкой, - мне не хватает слов, чтобы сформулиро вать на обычном человеческом языке пережитое и прочувствованное. Будто бьётся где-то у сердца большая птица, а вылететь наружу не может. Мне бы очень хотелось, хоть на мгновение, оказаться там, где живёт мой друг Поэт. Молча посмотреть в его глаза, и пусть моя душа сама расскажет обо всём… 
Банат… Я вижу распахнутое настежь небо, неторопливые реки, бескрайние равнины. И поля, поля, поля. Вижу дорогу, село, на краю села – дом. И живёт в том доме человек. И с Богом, как с самим собой разговаривает. Словами простыми, бесхитростными, «всегдашними».
И склоняется Бог рядом с человеком над растущим деревцем, и ждут они вместе, когда появятся листья, что грех первородный прикрыть смогут. И голосом девушки Мары зовёт Бог человека из колодца тёмного на свет весенний, когда тот прячется от самого себя в своих же глубинах. И проливается Бог водою чистой, как песня на родном языке, на землю и душу Баната. А человек крепко держит в одной руке лопату, в другой - икону. Лопата – земное, традиции, корни. Икона – небесное, надежда и вера. И излучает сердце человека бесконечную любовь к своему народу, привыкшему к страданию. «…О, народ, мой род! Вам тяжело, когда работаете. Вам тяжело, когда вы плачете. А тяжелей всего, как песню затянете...»

Елена Аскарова. г. Хабаровск. Россия.


Prvo što sam shvatila, iščitavajući stih po stih, je da ne mogu da nađem reči kojima bih na običnom ljudskom jeziku izrekla ono što sam doživela i osetila. Kao da mi je u srce sletela jedna velika ptica, čujem je da želi da izađe, a ne može. U tom momentu, osetila sam da silno želim da se bar na trenutak nađem na tom mestu, gde živi moj drug, Pesnik. Ćuteći, gledala bih ga u oči, i moja bi mu duša sve rekla:
Banat… Vidim široko, prostrano nebo, mirne, spore reke, beskrajnu ravnicu. I njive, njive, njive. Vidim put, selo i na kraj sela – kuću. Živi u toj kući čovek. Razgovara sa Bogom, kao sa samim sobom. Rečima prostim, natenane, rečima „svagdašnjim“.
I naginje se Bog, zajedno sa čovekom nad tek izraslim stabalcetom, čekaju oni zajedno da se pojave listovi, koji će prekriti prvi, iskonski greh. I glasom devojke Mare, zove Bog čoveka da izađe iz tamnog bunara na prolećnu svetlost, baš onda kada se on, u svojim dubinama, skriva od samog sebe. Pa prosipa Bog čistu vodu, koja teče kao pesma na banatskom jeziku, na zemlju i dušu banatsku. A čovek čvrsto drži u jednoj ruci ašov, u drugoj – ikonu. Ašov – ovozemaljsko, tradicija i koreni. Ikona – nebesko, nada i vera. Čovekovo srce zrači beskrajnom ljubavlju prema svom narodu, naviklom na patnje. „Oj, narode, o moj rode! Teško vam je kad radite, teško vam je kad plačete, a najteže kad pevate …“ 

Elena Askarova, Khabarovsk, Rusija



Pripoveduje se mi: Srbske kratke zgodbe

48 str. strana, broš. povez, 10x20 cm,
Banatski kulturni centar, Novo Miloševo, 2014. god.

Autori:
Biljana Milovanović Živak, Helena Himel, Sanja Petrović,
Radovan Vlahović, Suzana Stupar, Eleonora Luthander

Izbor i prevod:
Franjo Frančič


Potovati, sanjati, pozabiti, srečati se. Poti, ki so po ne vem kakšnem naključju zadnja leta znova in znova vodila na jug, so vsakič prinašale nove sračanja, nove zgodbe. Čeprav se je spontano začelo a prevodi poezije l. 2011 v Sremskih Karlovcih, v neki krčmi bogu za hrbtom, nisem upal, da bo natisnjena tudi knjiga srbskih kratkih zgodb. Zgodbe so same potrkale na vrata časa, sedeli smo tam v lokalu Atene v Novem Sadu in opazovali krila deklic, ki so plapolala v vetru. V bližnji pravoslavni cerkvi je potekala maša. Srbija in Škotska sta igrali 1:1, v restavraciji Sava mala pa smo bili zadnji gostje. Ko se je na stavbi ob navidezni meji izpisalo: ŠID, smo končno v zadnjem vagonu lahko prižgali cigareto. Niso potrebne velike besede, dovolj so zgodbe. Različne usode in življenja, tako kot smo različni ljudje.
In vendar...

Ima neka tajna veza za sve nas...


Franjo Frančič

Radovan Vlahović: „Ljubezenske in OK zgodbe“

112 strana, broš. povez, 13x20 cm, 2014. god.

 „Ljubavne i OK priče“ na slovenačkom
Uredil in lektoriral
Franjo Frančič s sodelavci
 Prevod
Gabrijela Bešlin
Foto-ilustracija naslovnice
Ljubomir Kojić

Pesnik, prozaist, esejist, filozof in urednik Ba­na­t­skega kulturnega centra Radovan Vlahović je v slo­ve­nski javnosti dokaj dobro zastopan s svojim pesni­škim opusom, s prozo pa se tokrat predstavlja prvič. Lju­be­zenske in druge OK zgodbe se v samem jedru ne ra­zlikujejo od njegove poezije, prvo ime, ki se bralcu utrne je R. Tagore. Nehvaležno je primerjati posame­zne avtorje, kljub temu pa lahko brez težav potegnem vzporednice s slovenskimi pesniki, Minatijem, Kovi­čem, I. Svetino, Svetlano Makarovič, med prozaisti pa morda z Ludvikom Mrzelom, Iztokom Gaisterjem in filozofskimi spisi Marka Pogačnika.
Proza Radovana Vlahovića je meditativna poeti­čna preje, artistično dodelana in premišljena. Po večini kratke zgodbe in krokiji želijo ubesediti trenutke, po­sa­mezne podobe, lirično in s pogledom vase. Ravno ta po­notranjenost, eksistenčna drža, ki se zaveda svojih ko­renin, da je besedam pomen in trdnost. Na eni strani se Vlahoviću pripoveduje, po drugi pa lovilec sanj onkraj žalosti. Če je zapisano, da je srce osamljen lovec, potem lahko za pričujoče zgodbe zapišemo, da so svetli in te­mni utrinki naših sanj.
Dr. Denis Poniž je v spremni besedi k prevodni knjigi, Ko me pokličeš iz večnosti zapisal:
Vlahovićeve pesmi so kot odprte rane, boleče, ža­ri­jo v svoji trpki bolečini. Redko jih najdemo tako v slo­venski, kot tudi v evropski poeziji.
Pisteljski slog Radovana Vlahović je prepozna­ven, dišeč in ljubeč do tistih, ki se zmorejo potopiti vanj. Odpravimo se na potovanje na konec noči. 

Franjo Frančič
 

Oh, ta ljubezen, ki vleče življenje pred seboj in brez nje ni mozaika sreče niti mozaika solz. Ljubezen do ženske, pa čeprav je obljubil, da se ne bo nikdar vezal na to prelepo bitje, da se potem kot starec ne iščeš v času. A kljub temu ga ljubezen ovije do zadnjega koščka njegovega telesa, morda še toliko bolj, ker je umetnik, z brado in dolgimi lasmi, ki mu jih nihče več ne brani, kot so to počeli v tistih »hipijevskih« časih.
Seveda, on je tipična banatska duša, široka, bre­zko­nčna temna prst, na še bolj neskončni njivi, poleti rume­ni od veselja sončnic in pozimi melanholično sivi kot tisti novembrski dan, ko se »večeri spremenijo v neskon­čno iskanje po fejsu«, ko išče sam sebe kot umetnik, to počne skozi vse svoje življenje. A kljub novembrski melanholi­ji so na mizi trde kapljice medu in nemalo življenjskih predmetov in iskanje samega sebe v mnogoterih besedah, ki ždijo v sanjah ali pa morda v že napisani knjigi.
Njegovo življenje pretanjeno opisujejo besede, ki so napisane z banatsko roko, utrujeno, a hkrati nežno, odprto na poti do srca, ki ne more nehati ljubiti in, ki ne more pozabljati mimoidočih na sejmih knjig. Čeprav ga je doletelo razodetje, ko mu je neka ljubezen izpove­do­vala, naj ne pozabi, da ga ljubi. Takrat je spoznal, da vendarle pozablja.
V življenju pa je, kot sam pravi, kup naključij in taka naključja, ko se sreča z njo, so mu všeč.
Ljubezenske in ok zgodbe so čustveno nabite, be­sedno hudomušne in ubesedno ljubezenske, sem in tja resne, kot je kdaj pa kdaj življenje resno, žalostno, sem in tja pa nasmejane, nabite s čustvi.
In jaz o Radovanu. Moj prijatelj je, svetovljan, člo­vek s pravo donavsko dušo, spoštujem ga, saj v srcu nosi neskončno banatskih sončnic in prav vsaka zasije, ko ga srečam.
Hvala, ker lahko sodelujem z vami.


Jurij Marussig